Zemljevid - Petra (Jordanija) (Petra)

Petra (arabsko البتراء, Al-Batrā, starogrško Πέτρα), prvotno znana kot Raqmu, je zgodovinsko in arheološko najdišče na jugu Jordanije. Leži na pobočju Jabal Al-Madbah v kotlini med gorami, ki tvorijo vzhodni breg doline Arabah, ki poteka od Mrtvega morja do zaliva Akaba. Petra naj bi bila naseljena že 9000 pr. n. št. in verjetno ustanovljena v 4. stoletju pred našim štetjem kot glavno mesto Nabatejskega kraljestva. Nabatejci so bili nomadski Arabci, ki so zgradili Petro v bližini trgovskih poti tako, da so jo postavili kot glavno regionalno trgovsko središče.

Mesto je dostopno skozi 1,2 kilometra dolgo sotesko, imenovano Sik, ki vodi neposredno do Al-Khazneh.

Trgovina je Nabatejcem prinašala znaten prihodek, Petra pa je postala središče tega bogastva. Najzgodnejša zabeležena zgodovinska omemba Petre je bila, ko so grški Antigonidi napadli mesto leta 312 pr. n. št. Nabatejci so bili v nasprotju s svojimi sovražniki navajeni, da so živeli v neplodnih puščavah in so lahko odvrnili napade z izkoriščanjem gorskega reliefa območja. Posebej so bili spretni pri zbiranju deževnice, kmetijstvu in kamnitih rezbarijah. Petra je cvetela v 1. stoletju našega štetja, ko je bila zgrajena njena slavna struktura Al-Khazneh, ki naj bi bila mavzolej nabatejskega kralja Areta IV. V tistem času je imelo mesto 20.000 prebivalcev.

Čeprav je Nabatejsko kraljestvo v 1. stoletju pred našim štetjem postalo država v Rimskem cesarstvu, je šele leta 106. izgubila svojo neodvisnost. Rimljani so kraljestvo preimenovali v Arabia Petraea. Petra se je zmanjšala, saj so se pojavile pomorske trgovske poti, po potresu leta 363 pa so bile uničene številne strukture. Bizantinska doba je bila priča izgradnji več krščanskih cerkva, vendar je mesto še naprej nazadovalo in v zgodnji islamski dobi postalo zapuščeni kraj, kjer je živela le peščica nomadov. Svet je ostal pozabljen, dokler ga leta 1812 ni odkril Johann Ludwig Burckhardt.

Znana po svoji arhitekturi in sistemu vodovoda se Petra imenuje tudi Rožnato mesto zaradi barve kamna, iz katerega je izklesana. Od leta 1985 je na seznamu Unescove svetovne dediščine. UNESCO jo je opisal kot »eno izmed najdragocenejših kulturnih značilnosti človeške kulturne dediščine«. Leta 2007 je bil Al-Khazneh glasovan kot eno od novih sedem čudes sveta. Petra je simbol Jordanije in je njena najbolj obiskana turistična znamenitost. Leta 2010 je bilo 1 milijon obiskovalcev, v naslednjem obdobju je prišlo do padca zaradi regionalne nestabilnosti. Vendar pa se je število turistov v zadnjem času spet povečalo, leta 2017 jo je obiskalo okoli 600.000 turistov.

Plinij starejši in drugi pisci identificirajo Petro kot glavno mesto Nabatejcev in središče njihove trgovine. Petra je obkrožena z visokimi skalami, skoznjo ob večjih padavinah občasno teče potok in je imela prednosti trdnjave. Obvladovala je glavne trgovske poti, ki so jo prečkale do Gaze na zahodu, v Bosro in Damask na severu, v Akabo in Leuce Come ob Rdečem morju in čez puščavo do Perzijskega zaliva.

Izkopavanja so pokazala sposobnost Nabatejcov za upravljanje oskrbe z vodo, kar je pripeljalo do vzpona puščavskega mesta in ustvarilo umetno oazo. Območje dosežejo hudourniške poplave, arheološki dokazi pa kažejo, da so Nabatejci nadzorovali te poplave z uporabo jezov, zbiralnikov in vodovoda. Te inovacije so shranjevale vodo za daljša obdobja suše in omogočile mestu, da se je uspelo razvijati.

V antičnih časih se je Petri morda lahko približalo z juga po poti, ki je vodila preko planote, okoli Jabal Harouna ('Aaronova gora'), kjer je lokacija Aronove grobnice, Arona, Mojzesovega brata. Drug pristop je bil mogoč na visoki planoti proti severu. Danes se večina sodobnih obiskovalcev približa mestu z vzhoda. Impresivni vzhodni vhod vodi strmo, temno, ozko sotesko (na nekaj mestih le 3-4 m široka), ki se imenuje Sik ('gred'), naravna geološka značilnost, oblikovana iz globokega geološkega preloma v peščenjaku in služi tudi kot vodna pot, ki teče v Wadi Musa. Na koncu ozke soteske stoji Petrin najbolj znamenit ostanek, Al-Khazneh (znan pod imenom 'Zakladnica'), ki je bil vklesana v peščenjakovo pečino. Medtem ko je v izjemno ohranjenem stanju, lice strukture zaznamuje stotine lukenj, ki so jih naredila lokalna beduinska plemena, ki so upala, da bodo našla bogastvo, o katerem se govorilo, da je v njem skrito.

Malo dlje od Zakladnice, ob vznožju gore imenovane en-Nejr, je veliko gledališče, ki je postavljeno tako, da omogoča pogled na številne grobnice. Amfiteater je bil med gradnjo vklesan v pobočje, tako kot več grobnic v bližini. Pravokotne vrzeli med sedeži so še vedno vidne. S treh strani ga skoraj obdajajo rožnate gorske stene, razdeljene v skupine z globokimi razpokami in obložene z izrastki, izrezani iz skale v obliki stolpov.